Rada kuham. Ta ljubezen se je začela, ko sem kot študentka prvič uspešno naredila svojo špinačno enoločnico. V moji družini je mama držala leseno žlico in naju je le redko dovolila v kuhinjo, razen kot pomoč (oz. lupljenje krompirja in pomivanje posode). Danes jo pa popolnoma razumem. Moj prvi poskus kuhanja špinačne enoločnice je pa presenetljivo dobro uspel. Pojma nisem imela kako se kuha, vendar sem se spomnila okusa: mlečna kombinacija s česnom in kremasto teksturo. Naredila sem tako kot sem si zapomnila. Moj mož in takratni fant, je rekel, da je enoločnica boljša od mamine. In to je bilo dovolj za začetek bolj drznih kuharskih podvigov. 

In tako poteka življenje, in rodiš otročka, čudovitega, majhnega, sladkega, ki kmalu začne jesti vse, kar ji pride pod roke. Toda so me drugačen življenski ritem, služba in druge stvari odvrnile od vsakdanjega kuhanja in je kuhanje postalo razkošje za posebne trenutke (juha s cmočki ob 10 zvežer). Ko je domov prišel dojenček je načrtovanje obrokov postalo najhujše vprašanje dneva, saj izbira kuhati ali ne ni več bila mogoča. Šla sem spat z krčem v trebuhu, ker sem se bala, da zjutraj ne bom imela dobre ideje za kosilo. In potem, če bi si kaj izmislila, otroček ne bi maral. Tako sem ugotovila, da moram spet začeti kuhati z namenom, da premikam meje in pokušam nove jedi, ne glede na to kaj otrok ne mara. Tako se je začela ta pustolovščina. Včeraj, ko je otrok spal sem naredila načrt obrokov za naslednji mesec. Zvečer je moj dokument imel približno dvajset prevedenih receptov – od hitrih testenin z zdravo omako do brezmesne pečenke Wellington itn. 

Pred vami je blog, v katerem se izzivam, da vsakič, ko pripravim novo okusno jed podelim z vami recept in zgodbo. Okusno. Zdravo. Iz srca.

Vaša Mmmarija 🙂